Obnovljeno:


Pri svojem pisnem komuniciranju morajo Japonci obvladovati kar štiri različne pisave.

Prvo, ki se imenuje roma - ji (roe -mah- jee) je lata 1854 uvedel dr. Charles Hepburn, ki je bil eden prvih misionarjev, ki je odšel na daljni vzhod. Podobna je naši abecedi in temelji na pisavi japonskih besed z romanskimi znaki. S tem je uvedel nove smernice pri učenju japonskega jezika brez poznavanja zapletenih kitajskih ideogramov, ki so jih Japonci uporabljali več kot 1000 let.

 

Pisava, ki se jo otroci učijo v nižjih razredih osnovne šole se imenuje katakana.




Naslednja stopnje katakane se imenuje hiragana, ki doleti japonske učence in učenke v višjih razredih osnovne šola, prav tako pa je tudi temelj japonskega sporazumevanja, skupaj s kanji znaki.





Četrta in zadnja oblika zapisa japonske besede s pomočjo kitajskih pismenk, ki jih imenujejo tudi kanji. Za večino ljudi je ta oblika najtežja, saj je teh pismenk ogromno in za sporazumevanje je potrebno poznati kar nekaj čez 3000 kanji-jev. Čeprav te pismenke niso japonskega izvora, ampak kitajskega, so na japonskem zelo priljubljene.





Za razliko od Japoncev, ki uporabljajo za zapis svoje besede kar štiri  različne oblike, imajo Kitajci na razpolago le eno obliko in to je prav ta zadnja pisava - kanji. Prav zato je na kitajskem veliko bolj razvita fonetika jezika, medtem ko je na japonskem večji poudarek na slovnici.

Znaki se pišejo in berejo od leve proti desni ali pa od zgoraj navzdol. Za primer napišimo nekaj imen v katakani:

                                        
    mi        ha                      ka    ta       ri      na                   mo       ni        ka       

Sedaj pa napišimo še ista imena v hiragani:

                             
     
mi      ha                     ka        ta       ri      na                mo     ni      ka

Sedaj ko ste spoznali katakano in hiragano si lahko sami napište svoje ime na pas, ki ga nosite pri karateju ali kateri drugi borilni veščini.

 

 

 


Avtor strani: Vladimir Stanič